Arhiv novic
Gimnazijci na Dunaju
Dijaki 1. letnikov tehniške gimnazije so se ob bližajočem zaključku šolskega leta podali na dvodnevno ekskurzijo na cesarski Dunaj, kjer so v lepem sončnem vremenu in v prijetnem vzdušju spoznavali zgodovinske, kulturne, arhitekturne in umetniške značilnosti te mogočne avstrijske prestolnice. Prvi dan so si ogledali zunanjost dvorca Schönbrunn, se sprehodili skozi veličastne vrtove ter nekaj ur preživeli v družbi živali v najstarejšem živalskem vrtu na svetu. Ogledali so si nekatera znana dela slovitih slikarjev Klimta, Picasse in Kupke in se sprehodili skozi zgodovinski center mesta. Večer so zaključili z zabavo v zabaviščnem parku Prater. Drugi dan so si ogledali tehnični muzej, se povzpeli na Donavski stolp in vstopili v Hišo umetnosti, kjer je postavljena stalna razstava dunajskega avantgardnega umetnika Hundertwasserja.
foto: Anže Iskra, T1b, Klemen Verček, T1c, Diana Strugar, prof.
VIDEO (3:35) Snemalca: Tjaša Klobučar in Anže Iskra, T1B Montaža: Anže Iskra, T1B
Ekskurzija na Dunaj kot pobeg v preteklost
V četrtek, 9. junija 2016, smo dijaki prvih letnikov tehniške gimnazije pobegnili vsakdanji rutini in se odpeljali na Dunaj. Zaradi zgodnje ure in dolge vožnje je večina dijakov zaplavala v deželo sanj, preostali pa s(m)o z visokotonskim smehom preprečevali vozniku, da bi zaspal.
Pred dvorcem Schönbrunn smo prebudili naše Trnuljčice in se po labirintu zavitih poti »izgubili« v živalski vrt. Med ogledom nas je spremljalo ptičje petje, čofotanje pingvinov in smrčanje pand, levov in volkov, ki so zaspali na soncu. Navdušeni smo se umaknili v sence parkov dvorca Belvedere, v katerem smo si ogledali stalno razstavo Picassa, Klimta, Kupke in nekaterih drugih umetnikov. Bolj kot umetnost nas je privlačil vetrc, ki je vel med drevesi na dvorišču. Oba dvorca sta izražala arhitekturno vrednost, ki je bila vidna tudi drugod po mestu, ki smo si ga deloma ogledali med krožno vožnjo po ringu, deloma pa peš skozi zgodovinski center. Sprehod med stavbami je bil kot pobeg v preteklost. Pročelja in oblikovanost stavb so pričala o času nastanka predvsem v času vladanja cesarice Marije Terezije ter cesarja Franca Jožefa.
V objemu zgodovine smo zapeli sošolcu, ki je praznoval rojstni dan, pristopil pa je tudi postaven Italijan s šopkom vrtnic, ki jih je razdelil med 'prinčipese'. Po ogledu gotske katedrale Sv. Štefana smo imeli 'frej' za hrano. Zadovoljni in polni energije smo se kočno odpravili proti hostlu, kjer smo odložili prtljago in odšli na večerjo. Utrujeni smo se odpravili v sobe, a ne za dolgo, saj nas je čakal avtobus za večerni odhod v zabaviščni park Prater. Čeprav so bili vlakci smrti, gokarti, avtomobilčki zaletavčki in druge atrakcije zelo adrenalinski in zanimivi, je bil vrhunec večera policijski pregon obiskovalca, ki je poskusil ukrasti eno od nagrad. Sošolec je dogodek, kateremu je sledil tudi pretep, dodobra moraliziral, saj je poln navdušenja dejal, da je bilo za to vredno priti na Dunaj. Ob pozni vrnitvi v hostel smo bili tako utrujeni, da smo kot mrtvi popadali v postelje in zaspali med procesiranjem dneva.
Po deževni noči smo se prebudili v sončno in sveže jutro polni energije. Na avtobusu je zazvenela glasba, zvok iz zvočnikov pa smo spremljali tudi mi. Pred tehničnim muzejem je motor ugasnil in z njim so zamrli tudi naši glasovi. Technisches Museum, ki smo si ga ogledali, je edini muzej, ki prikazuje razvoj tehnologije in primerja zgodovino s sedanjostjo. Več kot 100 let stara muzejska zgradba je polna zgodovinskih predmetov in postopkov in bilo je nemogoče, da si v treh urah ogledamo vse. Očitno se bomo morali vrniti še kdaj. Hoja med razstavnimi eksponati nas je tako utrudila, da smo potrebovali okrepčilo. Po obisku restavracij po lastni izbiri se je našel tudi čas za hitro nakupovanje. Sonce nam je bilo že dano, potrebovali smo samo še nekaj narave in parkov. Ti so nas čakali v okolici naslednje znamenitosti v programu, najvišje avstrijske zgradbe. Donavski stolp je obdan s prelepimi parki, polnimi pisanih rož vseh vrst. Zaradi bližine reke so ti nasadi še posebej polni življenja in primerni za polnjenje energije po napornem dnevu. Razgledna ploščad na 150-ih metrih višine je nekaterim ponujala dih jemajoč pogled na Dunaj in Donavo, a večino od nas je bolj privlačila trata v parku, na katero smo legli in se pogovarjali. Po tem razkošju so nas profesorice kar stežka spravile nazaj na avtobus, ki nas je odpeljal do zadnje destinacije na Dunaju. Uspavani od sončka so nekateri na avtobusu zadremali, preden nas je voznik spustil pred Hišo umetnosti slikarja in arhitekta Hundertwasserja. Iz stavbe, ki se je pela nad nami, je bilo razvidno, da je bil Hundertwasser res pravi umetnik po duši. Hiša je v celoti prekrita z razbitimi ploščicami, značilne so izrazite barve, tla so neravna, nagubana, kopalnico krasijo razdrobljena ogledala, v hiši je postavljena simulacija naravne fontane. Umetnik je gojil globoko spoštovanje do žive narave, zato jo je rad vpletal v svoja dela. Njegovo hišo prerašča zelenje, na strehi je pravi mali gozdiček, drevesa pa kukajo celo skozi nekatera okna. Iz hiše se skozi vrata izstopi v uličico, ki je cela zaznamovana s Hundertwasserjevo abstraktno umetnostjo. Z nekaj evri doplačila smo si imeli priložnost ogledati stalno razstavo Hundertwasserjevih živobarvnih del, ki posnemajo organske oblike.
Na Dunaju smo videli in izvedeli veliko novega. Združili smo zabavo in izobraževanje ter tako preživeli dva krasna dneva. Kljub vsemu lepemu smo bili veseli, da bomo znova spali v lastnih posteljah in »polovili« ure potrebnega spanca.
Valentina Umek, T1b
