Arhiv novic

Moj dežnik je lahko balon ali kako si moramo prizadevati za maksimum

V četrtek, 24. 11. 2011, smo imeli dijaki 3. letnikov tehniške gimnazije strokovno ekskurzijo v Ljubljani. S sošolci smo najprej obiskali Narodno in univerzitetno knjižnico, kjer nam je delavka knjižnice predstavila začetke knjižnice, njeno zgodovino, izgradnjo sedanje stavbe NUK, ki je nastala po načrtih znamenitega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Ta je skrbno nadziral gradnjo knjižnice. Na njenem pročelju lahko vidimo značilne sive kamne, ki so ostanki nekdanje palače Auerspergov. Pritličje knjižnice, prav tako njeno stopnišče, je precej temačno, z vzpenjanjem proti čitalnici pa je svetlobe vedno več, saj je Plečnik hotel simbolno ponazoriti, kako se z branjem knjig, z izobraževanjem povzpenjamo iz teme v svetlobo, iz nevednosti v vednost, znanje in razgledanost. Sedaj vemo, kakšno gradivo hrani knjižnica in kako do njega lahko pridemo. Večina oziroma veliko gradiva je takega, da ga imamo lahko na voljo le v knjižnici, domov pa se ga ne sme odnesti. Knjižnica hrani veliko dragocenih rokopisov, prvotiskov in drugega dragocenega gradiva, ki je uporabniku dostopen le pod posebnimi pogoji, danes pa vedno bolj v digitalizirani obliki. Izvedeli smo tudi, da gradnja nove stavbe NUK 2 stoji in da v kratkem ne moremo pričakovati začetka izgradnje knjižnice, v kateri bi našle prostor vse univerzitetne knjižnice oziroma knjižnice fakultet.

Sledil je obisk knjižnega sejma, kjer smo si lahko ogledali in tudi kupili knjigo(/-e), ki nas je pritegnila. Takih knjig je bilo ogromno. Osnovnošolci, ki so prišli na sejem organizirano, so prejeli ček v vrednosti 2 evrov, s katerim pa so si lahko kupili le knjigo z oznako rumene hruške, ki priča, da gre za kvalitetno besedilo. Verjamem, da je ta sicer na prvi pogled majhen znesek marsikaterega učenca, ki si sicer ne bi kupil knjige, pritegnil k nakupu. In posledično k branju. Majhna gesta, velik učinek.

V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma smo si ogledali vrhunsko predstavo Livingstonov poslednji poljub v režiji Nane Milčinski. Predstava je nastala na podlagi besedila Richarda Bacha Jonathan Livingston Galeb. Bachov galeb pač ni kakršen koli galeb. Ni tak, kakršni so ostali. Ni povprečen. Želi biti drugačen. Ker čuti neizmerno željo po letenju, po hitrosti, po svobodi, se odloči, da bo sledil tej svoji želji. Tako leti vedno više, vedno hitreje, vedno močneje. Neizmerna ravnina neba postane njegov svet, njegov dom. V tej razsežnosti je sicer sam, saj ga jata, drugačnega pač, ne sprejme. A on ve, da na svetu ne more biti samo zato, da je, da se prehranjuje. Čeprav to počne večina ostalih galebov. Prav tako ni na svetu zato, da živi kar tako, tja v en dan, dokler se mu ne iztečejo dnevi. Ne, on čuti, da onstran povprečja in materialnosti obstaja nekaj več. Čuti in potem tudi ve, da si moramo v življenju prizadevati za tem, da dosežemo svoj maksimum, da damo iz sebe kar največ.

Tako predstava, v kateri nastopa pevec skupine Siddharta, nagovarja sodobnega človeka – dijaka, menedžerja, obrtnika, kmeta, kogarkoli – k temu da izstopi iz sivine povprečja, čeprav s tem tvega, da ga bo večina izobčila. Predstava opozarja, da je nujno, da smo ustvarjalni na vseh področjih (umetnost, znanost, šport), saj gre lahko svet le na ta način po poti napredka. Ta pa ne more in ne sme biti le materialen in otipljiv, dober je lahko le napredek, ki je osredinjen na človeka in njegovo blaginjo.

Kako vemo, da je bila predstava dobra? Ker me je prevzela, posrkala vase, me čustveno zapolnila.Nazadnje smo obiskali še Centralno tehniško knjižnico, ki jo bo čez 2 leti obiskoval marsikdo izmed nas (če se bomo le odločili za katerega od naravoslovnih ali tehniških študijskih poti). Tudi tukaj smo izvedeli vse o zgodovini in delovanju te institucije.