Piškotke uporabljamo, da lahko bolje zagotavljamo naše storitve ter vam nudimo najboljšo možno uporabniško izkušnjo. Več o tem

Claudia Butala, Z1d – pti

.

Zakaj sem se odločila za zdravstveno šolo?

Ko sem hodila še v osnovo šolo, so vsi moji sovrstniki vedeli, kaj hočejo postati, jaz pa sem vsak teden hotela biti nekaj drugega. Če bi me kdo pred petimi leti vprašal, ali se vidim v zdravstvenem poklicu, bi se mu smejala v obraz in mu dejala, da to ni moj sanjski poklic.

Na informativnem dnevu sem za šalo odšla pogledat zdravstveno šolo, smer bolničar-negovalec, saj so mi rekli, da je to lažji program. Čez nekaj mesecev pa sem z nerealnimi cilji prestopila prag ravno te šole in že takoj prvi dan iskala razlog, da se izpišem. Profesorji so nas spraševali, zakaj smo si izbrali ta poklic, in moj odgovor je bil, ker rada delam z ljudmi. Vsi, ki me poznajo, vedo, da nikoli ne bi delala z ljudmi, saj sem bila človek, ki bi raje sedel v pisarni. 

Ko sem v prvem letniku dobila svojo uniformo, sem si poklic predstavljala čisto drugače, kot ga vidim sedaj. Mislila sem, da bo moje delo samo to, da bom okoli vratu nosila stetoskop ali nekomu merila temperaturo. Moje mišljenje o delu se je spremenilo, ko smo prišli k praksi in se učili postopkov za vse življenjske aktivnosti. Moje prvo klinično okolje je bil dom starejših občanov. Tu nisem več delala z lutko, kot smo se učili pri pouku, ampak je bil pred mano pravi človek. Spomnim se, da me je bilo strah, da bom naredila kaj narobe, saj je skoraj vsaka napaka lahko tudi usodna in bi nekomu lahko ogrozila življenje.

Na koncu 2. letnika sem morala opraviti prakso v domu starejših občanov v svojem domačem okolju, kjer nikogar nisem poznala. Delo je moralo potekati hitreje, saj je bilo potrebno v določenem času oskrbeti več stanovalcev. Delo se je bistveno razlikovalo od prakse  v šoli, predvsem zaradi tempa dela in samih oskrbovancev. Čeprav je bilo delo težko in psihično naporno, sem z veseljem hodila na prakso. Lepo mi je bilo poklepetati z oskrbovanci, marsikdaj mi je ob njihovih življenjskih zgodbah stekla solza. 

Danes, ko nadaljujem šolanje v programu PTI, lahko z gotovostjo rečem, da svoje odločitve za zdravstveno smer ne obžalujem in se veselim nadaljevanja šolanja.

S ponosom lahko rečem, da sem se od prvega letnika spremenila in da mi je delo v kliničnem okolju spremenilo pogled na življenje. Zavedam se, da je včasih življenje težko in nepredvidljivo, vendar po vsakem dežju posije sonce. Najlepši občutek je, ko se zaveš, da te nekdo spoštuje, se ti zahvali in ti dejansko  zaupa svoje življenje. 

Zakaj sem se odločila za ta poklic? Še vedno ne vem. Vem pa, da sem se odločila prav. 

Claudia Butala, Z1d – pti
Claudia BUTALA Z1d  pti