Piškotke uporabljamo, da lahko bolje zagotavljamo naše storitve ter vam nudimo najboljšo možno uporabniško izkušnjo. Več o tem
  • Drugi o nas
  • Zdravstvena nega

Rok Ferenčak - študent magistrskega študija petja; zaposlen v zboru Slovenske filharmonije; član Slovenskega okteta

Bivši dijak Srednje zdravstvene in kemijske šole iz Novega mesta

 

Naj se vam na kratko predstavim.

Sem Rok Ferenčak iz Brežic, velik ljubitelj živali, ljudi, neokrnjene narave in umetnosti. Sam sem bil pred šestnajstimi leti na podobnem mestu, kot ste sedaj vi, ki zaključujete osnovno šolo in načrtujete vpis v srednjo.

 

Verjamem, da vam ni lahko, saj je pred vami velika življenjska odločitev, hkrati pa je za odločitev o poklicu morda ravno pravi čas sedaj, ko ste še nepreračunljivi, neizkušeni, še niste preveč potrošniško naravnani in lažje sledite svojemu srcu. Najbolj pomembno je, da ugotovite, kaj bi radi v življenju zares počeli in za kaj ste se pripravljeni razdajati.

 

Sam sem začutil, da bi lahko bil poklic zdravstvenega tehnika zame prava izbira, ko sem že kot majhen deček mami povijal noge s kompresijskimi povoji in ji nanje dajal ocetne obkladke, saj ima probleme s krčnimi žilami/varicami in zato noge večkrat otečene. Prav tako sem zelo rad ustregel stari mami, pa naj je bila to pomoč na njivi ali pa ji kasneje, ko je bila že slabotna, prinesel skodelico čaja in se z njo pogovarjal, kako je na naši kmetiji sedaj, ko sama več ne more na njivo. Tudi kakšnega novega muca ali petelina sem pretihotapil mimo staršev v njeno sobo, ji ga pokazal in ji s tem zvabil nasmeh na obraz. Zelo podobno je bilo nato med izobraževanjem na praksi v bolnišnici in domu starejših občanov, le da sem tam namesto muca »pretihotapil« časopis iz bližnje trafike, do katere smo med samo prakso dijaki imeli prepovedan dostop. Vedno sem našel pravi trenutek, da sem lahko osrečil kakšnega pacienta, pa naj bo to s časopisom, kavico, čokolado … navkljub kakšnemu minusu v beležki profesorjev, ki je prišel na ta račun.

 

Moja izkušnja s srednjo zdravstveno šolo Novo mesto je zelo prijetna. Moram priznati, da sem se čez vsa štiri leta resnično zabaval in veliko naučil. Z ocenami se nisem obremenjeval, saj zame niso bile nikoli pomembne. Z učenjem doma nisem pretiraval in dijaške dneve na ŠC NM ohranil v najlepšem spominu. Na šoli se je bilo možno vključiti v razne dodatne krožke. Sam sem obiskoval botanični krožek, priložnostni pevski zbor, bil sem del ekipe evropskega projekta Parlament mladih reke Krke, prisostvoval na okroglih mizah z različno tematiko, rad sodeloval na kulturnih prireditvah, z ekipo dijakov posnel šolski film, prostovoljno pomagal v knjižnici zelo prijaznim knjižničarkam, odslužil vzgojni ukrep v šolski jedilnici v družbi zabavnih in dobrosrčnih kuharic, bil športni komentator in sodnik na raznih šolskih tekmovanjih, a najraje od vsega sem nastopal kot pevec v priložnostni rock skupini Od torka do četrtka – tako smo poimenovali band za šolske potrebe.

 

Iz naštetega je kar očitno razvidno, da sem raje kot pri pouku v razredu aktivno sodeloval na širokem področju raznih meni zelo zanimivih dejavnostih, ki jih je zdravstvena šola Novo mesto ponujala, in se imel ob le-teh prav odlično. Prav tako lahko za dobro večino mojih sošolk in sošolcev iskreno povem, da smo uživali. Po končani srednji šoli se nas je kakšna tretjina zaposlila kot zdravstveni tehnik, druga tretjina bolj pridnih je v veliki večini nadaljevala z visokošolskimi izobraževalnimi programi zdravstvenega pridiha (za rentgenologa, fizioterapevta, diplomiranega zdravstvenika, delovnega terapevta …), tretja tretjina je zamenjala branžo (vzgojitelji, varnostniki itd.).

 

Sam sem takoj po končani srednji šoli dobil pripravništvo v Zdravstvenem domu Brežice, kjer sem se po zaključenem polletnem pripravništvu tudi zaposlil in štiri leta opravljal poklic reševalca na urgenci v ZD Brežice. To je bilo zame krasno obdobje, ko sem dodobra spoznal svoj poklic in znanje iz šolskih klopi uporabil še v praksi. Na svojo srečo sem ugotovil, da sem z odločitvijo pri štirinajstih zadel.

 

Vseskozi me je močno spremljala ljubezen do glasbenega ustvarjanja. Tako sem bil po štirih letih dela na urgenci v brežiškem zdravstvenem domu sprejet na Akademijo za glasbo, smer operno petje.  Sedaj zaključujem magistrski študij petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Zaposlen sem v zboru Slovenske filharmonije, prepevam v Slovenskem oktetu, za dodatno zabavo pa čebelarim in gojim najrazličnejše vrste rastlin in živali.

 

Kot reševalec sem prav rad prepeval po bolniških sobah, hodnikih, v reševalnih vozilih in prav tako paciente nemalokrat bodril, jim vlival upanje, z njimi glasno molil, marsikaterega pokrižal, jim naredil kakšno uslugo, izpolnil zadnjo željo … Mislim, da je ravno to tisto, kar se premalo poudarja. To so karakteristike, ki niso merljive in jih naš šolski sistem žal ne premore. Najverjetneje sem se ravno po tem večkrat razlikoval od večine zaposlenih v zdravstvu. Upal sem si delati to, kar sem resnično čutil, da je prav. Bil sem in se še zmeraj trudim biti svoboden, čeprav se je treba za to večkrat boriti s samim seboj.

 

Želim si, da bi se vas vpisalo čim več takšnih, ki ste čuteči, dobronamerni, iskreni, veseli  (bolniške sobe so dolgočasne in večkrat bolj kot zdravstvene delavce potrebujejo animatorje dobre volje). Prav tako je nujno, da ste dostopni in vredni zaupanja (ko ima pacient polno plenico, verjemite, da ne bo prosil za pomoč arogantne sestre/brata, ker mu je že tako ali tako nerodno, da mu je ušlo).

 

Dragi osnovnošolci, zadnja dva odstavka sem napisal, ker se mi zdi, da se teh karakteristik žal ne da naučiti, te so nam dane od zgoraj. Lahko imaš ta dar/talent ali pa pač ne. Sem pa zagotovo mnenja, da nam primanjkuje zdravstvenih delavcev, ki znajo namesto negativizma in mrkih pogledov najti toplo in prijazno besedo za vsakega pacienta.

 

Sam sem bil zelo srečen, ko sem lahko na obraze mladostnikov, starejših, otrok izvabljal nasmeh, solze, občutek varnosti, da se bo za njih vse v redu izteklo in s temi dejanji lepšal vsak dan tudi sebi. Sedaj ne vozim več reševalnega vozila, ne delam s pacienti kot zdravstveni delavec, ampak na nek način vršim svoje poslanstvo in počnem zelo podobno, samo v drugih ustanovah na malce drugačen način (v koncertnih dvoranah, operi, cerkvah, zabavah, najrazličnejših eventih). Rad se vrnem v kakšen dom starejših, ki sem ga pred leti obiskoval kot medicinski brat. Sedaj ga obiščem, da starostnikom kakšno zapojem in tako popestrim njihov utečeni vsak dan. Poklic zdravstvenega delavca je poklic služenja in krasna priložnost, da v življenju naredimo veliko dobrega in postajamo z majhnimi neopaznimi dejanji zagotovo korak bliže večnosti. Pred leti sem prebiral zelo zanimivo knjigo in vam, dragi bodoči dijaki, želim posredovati tale kratek citat, ki se mi zdi tako resničen in enkraten:

»Ne sprašuj se, kaj svet potrebuje. Vprašaj se, ob čem zaživiš in pojdi to počet, kajti to, kar svet potrebuje, so ljudje, ki so živi.«

 

Prav lepo vas pozdravljam in vam želim, da se odločite, kot mislite, da je prav.

Korajža velja.

Rok Ferenčak