Komedija Pygmalion v Zagrebu

ČE NIMAŠ DUŠE, NE POTREBUJEŠ ZLATA

Komedija G. B. SHAW: PIGMALION

VODENA INTERPRETACIJA

V hrvaškem narodnem gledališču smo si ogledali odrsko uprizoritev svetovno znane komedije Pigmalion. Spoznali smo glavno junakinjo Lizo Dollittle in njenega »kiparja« Higginsa ter njegovega prijatelja Pickeringa. Ta ugledna moža in svetovljana stavita, da bosta Lizo v šestih mesecih spremenila iz grobe in prostaške cvetličarke v pravo damo. S tem, ko Liza prosi Higginsa, da jo spremeni, se začne napeta, dogodivščin polna, komedija.

Ko sem gledala na oder, sem razmišljala o ideji tega dela. Sprva se mi je zdelo, da je ena izmed mnogih zamisli ta, da je skušal Shaw pokazati, da se ljudje lahko drastično spremenijo na bolje, le če jih nekdo spremlja in usmerja. Nato sem prišla do zaključka, da se človek lahko tudi sam spremeni, če si tega res želi. Če je dovolj vztrajen, lahko iz nič ustvari vse. To je dokazala tudi Liza. Zanjo sem na začetku mislila, da je navadna tepka, a sem kasneje ugotovila, da je zelo inteligentna ženska, ki je svoja dejanja in načrt do potankosti premislila in se ga tudi držala. Na začetku je Higginsa prosila, da jo spremeni, ko pa je postala vse, kar si je želela, je Higgins ugotovil, da ga je Liza tudi sama izkoristila in ga nato zavrnila. Tako se je drama začela odvijati.

Prostaška in groba Liza prosi Higginsa, da jo spremeni v damo. Pickeringu ta ideja sprva ni všeč, a vseeno stavita na Lizo.  Pickering pravi, da to ni mogoče. Pojavi se tudi manjša ovira, Lizin oče, smetar. Tega hitro odpravijo, saj hčer proda za borih pet funtov. In tako je Liza dobila prosto pot, da postane gospa. Higgins in Pickering sta pozorna na vsako malenkost. Učita jo uglajenega govora, hoje, plesa, držanja pribora,  kupita  ji draga oblačila in nakit. Seznanita jo s Higginsovo materjo, ki ji omogoči lažjo pot do visoke družbe. Čeprav sodeluje v tej nori ideji, opozori sina, da ne ravna prav, da se tako ne igračka z ljudmi. Vseeno pa Liza hitro dojema stvari in takoj zablesti. Hkrati se z njenim zunanjim videzom spremeni tudi njeno razmišljanje in dojemanje same sebe.

Lizin napredek je iz dejanja v dejanje bolj očiten. V prvem dejanju dela Liza vse po Higginsovem ukazu. Da bi jo ta  dodatno spodbudil in jo ponižal, ji za nagrado deli čokoladice. Od dejanja do dejanja pa Liza vedno bolj spoštuje samo sebe. Zave se, da je tudi sama enkratno in edinstveno bitje. Ve, da je inteligentna ženska,ki je na poti do samostojnosti. Zato jo toliko bolj razžalosti dogodek, zaradi katerega pride do zaključnega prepira. Liza postane po šestih mesecih prava dama in takrat se je Higgins naveliča. Liza ga sliši, ko reče Pickeringu, da bi se je rad rešil in da jo bo odslovil. To Lizo strašno prizadene. V Higginsa vrže copate, začne kričati in napadati Higginsa. Pove mu, da se do nje nihče več  ne bo tako obnašal. Ona ga je imela rada, mu v vsem ustregla, mu nosila copate, delala in razmišljala namesto njega, a on je ni mogel niti pohvaliti v zameno. In takrat ji Higgins pove, da je ona zanj prava ženska od tistega trenutka, ko je vanj vrgla copate. Liza ga sprva ne razume in se odloči, da ga bo v zameno le še bolj prizadela. Pove mu, da bo od sedaj naprej samostojna, zaposlila se bo v poklicu, ki ga opravlja tudi Higgins sam. Ukvarjala se bo z  glasovi, nato pa mu pove, da se bo poročila s Fredijem. Higgins te ljubezni ne razume, a Liza mu vrne udarec, ko mu pove, da on sploh ni za človeške odnose, kar pa Higgins prizna tudi sam. Čeprav se oba ljubita, ne bosta nikoli skupaj, saj Higgins opisuje njun odnos kot preveč popoln in da bi ga z zvezo samo uničila. To razberemo iz citata: »Najin odnos je preveč božanski, da bi ga zapirala v zakon.«

Ta njuna ljubezen pa ne bo nikoli uspešna iz več razlogov, po mojem mnenju pa je največji razlog osebnost njiju obeh. Oba sta polna samega sebe, trmasta, ponosna, vzvišena in nepripravljena za sklepanje kompromisov.

Da pa ne bi bilo vse tako hudo pa je tu še Pickering. On je nekakšen blažilec obeh strani. Čeprav že od samega začetka pomaga in sodeluje s Higginsom, se tudi zaveda, da to, kar delata, ni prav. Kljub temu, da je podoben svojemu prijatelju, vseeno spoštuje Lizo.

Torej, profesorja Higgins in Pickering v šestih mesecih iz grobe in neotesane prodajalke cvetja Lize naredita damo. Ona se ne spremeni le navzven, ampak začne spoštovati, ljubiti in ceniti tudi samo sebe. Higgins in Liza se tudi zaljubita, a zaradi božanskosti ne bosta nikoli skupaj. Na koncu Liza izigra Higginsa, ga zapusti in se poroči s Fredijem. Sama postane samostojna in neodvisna ženska. V tej božanskosti in enkratnosti pa se odraža tudi pigmalionski učinek. Liza si zastavi velik cilj, njena trda volja in močna želja pa jo do cilja pripeljeta.

Higgins pa ne spremeni le Lize. Uslugo skuša narediti tudi Alfredu, Lizinemu očetu. Higgins zato napiše nekaj pisem in ugotovi, da gre za potomce neke plemiške družine. Tako Alfred podeduje lepo bogastvo. Ko Alfred pride do Higginsa mu pove, da od tega nima nobene koristi. Prej je bil z nekaj drobiža srečen človek, sedaj pa nosi veliko odgovornost. Hoditi mora po predavanjih, ustreči in dajati denar sorodnikom, ki jih ima sedaj naenkrat kar petdeset. Denar ga ni osrečil, le povečal je količino alkohola, ki ga popije vsakodnevno.

Tako Higgins spremeni oba. Za oba upa, da bosta v življenju uspela, a se ne zaveda, da je nekaterim osebam naredil več škode kot koristi.

Človeško življenje je uganka za nas ljudi in nima ga smisla kar tako spreminjati. Mi vsi smo osebki zase, smo edinstveni in unikatni. Med seboj se razlikujemo in prav v tem je čar naše družbe. Vsekakor se zavedam, da se ljudje spreminjajo, a pri tem je pomembno to, da se spremenijo sami. Nekatere spremembe so dobre, spret druge slabe. Nekateri se zavedajo, da njihovo trenutno stanje ni dobro in se zato spremenijo. Pri tem je potrebno veliko odločnosti in vztrajnosti, za vzor pa si lahko vsi vzamemo kar Lizo.

In naj zaključim še z eno od Kosovelovih pesmi, v kateri pesnik pravi, da je gnoj zlato in zlato je gnoj, oboje pa je samo po sebi kot material vredno nič, v človeških rokah se ta vrednost za obe materialni stvari meri kot neskončno. Bistvo je človek, ki zna narediti iz gnoja zlato in obratno. Drži pa tudi to, da tisti, ki nimajo duše, ne potrebujejo niti zlata. … saj jih ne more spremeniti material …