Dijaški literarni natečaj 2026
V četrtek, 21. aprila 2026, je v knjižnici potekala podelitev nagrad dijaškega literarnega natečaja z naslovom Stopanje po poti v neznano, ki črpa navdih iz mladinskega popotniškega romana Koliko še?, ki ga je napisala Janja Vidmar. Letošnja tema nas nagovarja k premisleku o pogumu, odkrivanju ter trenutkih, ko izberemo dovolj poguma, da zapustimo varno zavetje in stopimo naproti novim izzivom.
Do 6. marca 2026 so dijaki oddali številne prispevke, med katerimi je strokovna komisija izbrala najboljše.
Zmagovalci natečaja so: Ita Žabkar (Srednja zdravstvena in kemijska šola), Tai Bartol (Srednja strojna šola), Katja Abram (Srednja elektro-računalniška šola in tehniška gimnazija – GIM), Nej Eržen (Srednja elektro-računalniška šola in tehniška gimnazija – SSI) in Žiga Sever (Srednja elektro-računalniška šola in tehniška gimnazija – SPI in PTI).
Strokovna komisija je za najboljši izdelek izbrala prispevek Katje Abram, ki je prepričala z izvirnostjo in močnim sporočilom. Izjemoma je bila letos podeljena tudi nagrada za izvirno ustvarjalnost, ki jo je prejel Mark Peterle.
Zmagovalcem sta nagrade podelili knjižničarki Damjana Andrin in Julija Komljanc.
Dogodek sta povezovala dijaka Žana Hočevar in Jakob Gaberšček. Program je z glasbo popestril Nejc Rozman, z recitacijo pa sta ga obogatila Alen Žalić in Urška Weiss.
Zbrane je nagovoril tudi Boris Plut, ravnatelj Srednje elektro-računalniške šole in tehniške gimnazije, ki je izrazil navdušenje nad udeležbo dijakov na literarnem natečaju.
Vsem nastopajočim dijakom se iskreno zahvaljujemo za ustvarjalnost in pogum, da stopate na pot v neznano. Zapomnite si – vsak vaš korak odpira nove priložnosti in širi obzorja.
Mentorica: prof. Valerija Kastelic, SERŠTG
Katja Abram: Stopanje po poti v neznano
Hodim po gozdni stezi. Ne vem, kako sem se znašla tu, ne vem, kdaj. Čez mlade pomladne liste dreves sveti sonce. Listi se svetijo v neskončnih zelenih odtenkih. Sončna svetloba osvetljuje pot in mi kaže smer. Hodim naprej, čeprav ne vem, kam. Ne čutim svoje teže, kot bi se gravitacija vdala. Hodim, ne vem, koliko časa. Gozd se gosti. Listavci prehajajo v iglavce in vse manj sonca prehaja do mene. Pot je vse bolj mračna, a ni ji konca. Vse težje se počutim in koraki se upočasnijo. Svetloba sveti le pot, po kateri hodim. Prej spomladanska sapica, se je spremenila v močan mrzel veter. Pot se vleče v neskončnost, a hodim naprej, ne obračam se.
Potem pa kar naenkrat pridem do razpotja. Katero pot naj zberem? Levo, desno ali srednjo? Odločitev je težka, kaj če se zmotim? Kaj če bom kasneje ugotovila, da se nisem prav odločila? Kaj če me pot vodi še v večjo pogubo in temno neskončnost? Usedem se na tla in gledam razpotje. Veter zapiha močneje, sonce se skrije za oblake, zmrazi me po hrbtu. Tam sedim, ne vem koliko časa. Popade me strah. Kaj če se ne bom znala odločiti? Ne bom šla naprej. Obstala bom na razpotju. Nikoli ne bom vedela, katera pot je prava. Kaj pa, če je pomen razpotja, da se zbereš. Ker vseeno je bolje, da se odločim, kot pa da se ne premaknem. Vstanem se in stopim v neznano. Ne vem, kam me pot pelje. Lahko v dobro ali slabo. Lahko, da pridem nazaj v svetel pomladanski gozd ali še bolj mračen, mrzel gozd. A vse je bolje, kot da ostanem tu. In s to mislijo v glavi stopim v neznano.
Katja Abram, T1a
