Letos smo dvodnevno strokovno ekskurzijo uresničili 28. in 29. oktobra 2016. Slovenija je majhna država, to vemo vsi, a pot na drugi skrajni konec naše dežele se neskončno vleče. V Črno na Koroškem smo prispeli v debelih 5 urah, seveda z enim daljšim postankom, v katerem se nam je zazdelo, da je naprej možna pešpot, kajti letalske vozovnice ne bi plačali, a naš šofer je na počivališču Lopata ležal v delavskem kombinezonu pod našim avtobusom. A je speljal in v Črni so nas v Centru za usposabljanje, delo in varstvo sprejeli s kopico informacij, nas vse pa predvsem fascinira pogled na ljudi, ki v življenju mislijo, delajo in izgledajo povsem drugače od tistih, s katerimi živimo vsakodnevno. Trenutni stik z njihovimi očmi nas prisili k mislim, da se najbrž svet ne vrti samo okoli nas in samo za nas, da ta svet obstaja že zelo dolgo … 

In že smo »preskočili mejo« in se zapeljali do Celovca, kjer naj bi naleteli na korenine našega slovenskega naroda. Na Gosposvetskem polju pri knežjem kamnu so namreč dokazljive sledi naših daljnjih prednikov. Stopili smo tudi do cerkve pri Gospe Sveti in potem na mestne trge današnjega sodobnega Celovca. Nakupi »nabiralcev prahu« izven meja niso izpolnili naših pričakovanj, sicer pa nas je ta strast že zdavnaj minila. Posedeli smo na trgu z Marijo Terezijo, spili kavo in si v Kranjski Gori po temeljiti ribji telovadbi privoščili »fansy« večerjo. 

Noč … tišina … nič od »žura« …

Jutro, obilen zajtrk in fascinanten pogled na Špik. V strogi jutranji disciplini smo se pripeljali čez mejo v Rezijo in odplesali tistih nekaj njihovih plesnih korakov. Ni kaj, ljudje ob meji se trudijo ostati v koži svojih prednikov. Tudi prav, čeprav se poraja vprašanje z namernim odvisnikom. Naj ostane eno in drugo naša skrivnost. Sledil je razgled, ki ga ponuja Hudičev most, kjer bi lahko izgubili svojo dušo, če bi kot prvi zakoračili nanj. Koga je doletela izguba - njegova stvar. V Čedadu smo poskrbeli za skupno fotografijo, se sprehodili po sončku z močjo 21 stopinj celzija in z nekaj več energije po skupnem druženju vstopili na avtobus. »Le kdaj bo Marko pokazal svoje strune na kitari?« In je. Po sprehodu v Ferrarijevem vrtu v Štanjelu smo generacija vzgojiteljic in vzgojiteljev 2013-2017 kot uverturo v dogajanje zadnjih mesecev naše skupne zgodbe profesorjem zagotovili:

»Vzgojitel'ca – rekla sem in tu je pika.

Vzgojitelj bom – vzgajal bom, kot se mi šika!

Vzgojitelji – vzgajal' bomo brez skrbi,

ker smo mi vsi »ŠIK« vzgojitelji!«

PS: Opozorilo celi generaciji vzgojiteljev 2013-17; Pazite, da v svojem poslanstvu in bodočem poklicu v zadnjem verzu besedi ŠIK ne zamenjate zadnje črke!