Po zamejski Sloveniji

"Drage, dragi moji!" je na oktobrsko ponedeljkovo jutro zadonelo po našem avtobusu. Zaspanci - maturanti smo se kar hitro prebudili. To jutro smo se namreč namenili na strokovno ekskurzijo po zamejski Sloveniji. Po prijetnem nagovoru našega vodiča Mateja smo sami pričeli s kratkimi predstavitvami s področij geografije, zgodovine ter umetnosti. Dva dni smo predstavljali kraje, reke in velike osebnosti, ki so zaznamovale določen kraj, skozi katerega smo se peljali. Tako smo spoznali mnogo zanimivosti in poglobili svoje znanje. V spomin se nam je vtisnila še pripovedka Korošice Marije o treh deklicah, grofovih hčerah na Prevaljah, ki so se davno nazaj vozile s čolnom po jezeru, ki se je razlivalo pod Uršljo goro, vse od Raven do Poljane na Koroškem. Uživale so ob zapeljevanju zalih mladeničev in prevzetno izbirale. Marsikoga so užalile, zato se jim je enkrat vse hudo povrnilo. Ko so se tako vozile s čolnom po jezeru, se je vnel hud vihar, ki je čoln prevrnil, deklice pa so utonile. Prežalostni oče jih je poiskal in vsaki na mestu, kjer jo je našel mrtvo, zgradil božje znamenje; Barbari cerkev tik pod Uršljo goro, Rozaliji kapelico na živi skalici pod Barbarino cerkvijo in Mariji farno cerkev Device Marije na jezeru. Deklice so prehitro sklenile svojo življenjsko pot zaradi svoje prevzetnosti, zato je pripovedovalka zaključila z besedami: »Deklice, ne bodite prevzetne. Lahko utonete.«
Strokovna ekskurzija se je uradno pričela z obiskom Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) v Črni na Koroškem. Pred obiskom oskrbovancev nas je z delovanjem centra temeljito seznanila njihova strokovna delavka. Spoznali smo oskrbovance, se sprehodili po njihovih hodnikih, jih pozdravili, B-jevci smo jim zapeli razredno himno iz naše odrske igrice MAŠ.MIŠ, dvema oskrbovankama smo zapeli pesem za rojstni dan in se pogovorili o zdravem načinu življenja. Poleg starega centra so pred kratkim uredili več manjših hišk, kjer imajo svoje bivalne prostore za manj bolne oskrbovance, delavnice, imajo celo manufakturo, kjer ustvarjajo izdelke za bližnje tovarne. Prijetno smo bili presenečeni nad njihovim trdnim in vztrajnim delom, tudi z damami, ki so v zgornjem nadstropju šivale. Izdelke prodajajo v svoji trgovini, ki smo jo tudi obiskali. Oskrbovanci so nam dokazali, da velja rek: »Vse se da, če se hoče.«
Nadaljevali smo pot proti Gospe Sveti; najprej smo spoznali cerkev in nato uradno središče Karantancev na Gosposvetskem polju, kjer stoji vojvodski prestol. Kar močan vetrič je spremljal naš obisk dveh slovanskih znamenitosti, a zato je bila to še večja dogodivščina.

Po vetrovnem sprehodu smo obiskali Celovec, po nemško Klagenfurt, ki se razteza skoraj do Vrbskega jezera, enega od najtoplejših alpskih jezer.
Naš razgledani vodič nas je ves čas prijetno zabaval s svojim znanjem in komentarji, z mnogimi zanimivostmi, nato smo se sprehodili po starem delu mesta in si na Starem trgu ogledali Zmajev vodnjak ter kip podobe Marije Terezije, ki je bila za naše prednike Avstro-Ogre zaradi vseh reform in postorjenega tako pomembna, kakor npr. za Angleže kraljica Viktorija in Ruse cesarica Katarina II. Velika. Vodič nas je ob njej pretkano vprašal: »Ali veste, zakaj je bila Marija Terezija znana kot ena izmed najbolj delavnih žensk na svetu?« Zaradi kopice svojih rojencev. Bila je dobra vladarica in je imela kar 16 otrok. Po tej informaciji smo se za slabo urico razkropili po Celovcu in se sprehodili po čarobnih ulicah.
Zvečerilo se je in odpeljali smo se v hotel Špik, ki nas je popolnoma navdušil. Razgledi so bili krasni, postelje udobne, voda v bazenu topla, hrana pa pregrešno dobra. Kaj bi več? Po družabnih pogovorčkih smo se pogreznili v spanec in se naslednje jutro zbudili v čisto jasnino, tako da smo že iz jedilnice pri zajtrku držali svoje mobilne aparate, da bi si zabeležili trenutke vzhajajočega sonca nad Špikom. Polni nove energije smo se v torek podali na italijansko stran. V Reziji nam je predavatelj s pristnim naglasom predstavil kulturno dediščino Rezije. Dva pogumneža sta tudi zaplesala njihov tradicionalni ples.
Naša predzadnja postaja je bila nam - bodočim vzgojiteljem, strokovno najbližje in najbolj pri srcu. Obiskali smo večjezično šolo in vrtec v Špetru v Beneški Sloveniji. Ravnateljica nas je impresionirala z njihovim delom in rezultati. Pred 30 leti je v to šolo hodilo 6 otrok, danes jo obiskuje 275. Neverjeten uspeh Benečanov, ki jim iz oči sije nacionalni ponos in velik zanos nad slovenskim jezikom ter našo kulturo. Svoje mlade spreminjajo v velike intelektualce. Otroci namreč po zaključku šolanja obvladajo kar štiri jezike. Poslovili smo se od igrivih obrazov otrok in se odpravili proti Lipici. Tam smo sproščeno opazovali čudovito okolico in popili kavico. Potem smo sledili po poti domov, proti naši ljubi Dolenjski. Nasmejani, utrujeni, polni novih spoznanj s strokovne ekskurzije »od toalete do toalete«, kakor so se pošalile naše profesorice, smo v poznih popoldanskih urah dospeli.