Intervju: prof. Kristijan Turk, trener rokometašev
Kristjan
Turk, profesor športne vzgoje na tehniški gimnaziji in elektro šoli, se velikokrat
znajde v vlogi trenerja. To lahko opazimo na mnogih športnih prireditvah, kjer
kot trener ali gledalec pozorno spremlja vsako sekundo tekme. Pred rokometnim
polfinalom pa smo z njim opravili kratek
intervju.
1. Trenirate dekleta in fante v različnih športih (nogomet, rokomet, odbojka - ženske; rokomet fante in akrobatsko skupino Leteči norci). Katera od ekip je po vašem mnenju v tem šolskem letu najbolj napredovala? Katera Vas je razveselila in katera bo morala svoje rezultate še izboljšati?
Napredovala je najbolj fantovska rokometna ekipa, saj smo lansko leto izpadli na občinskem tekmovanju, predlani pa bili državni prvaki. Generacije se menjajo, težko je vzdrževati kontinuiteto, saj nosilci igre odhajajo, mlajši pa včasih niso dorasli nalogi. Najbolj me veseli, da smo z dekleti nastopali v vseh kolektivnih športih. Za nas je uspeh že sestaviti ekipo. Zdaj ko so temelji postavljeni, upam, da bo vsako leto lažje.
2. A je pristop pri vodenju ekipe drugačen pri dekletih kot pri fantih? Je lažje motivirati žensko ali moško ekipo? In kako jih motivirate?
Težko je primerjati te ekipe. Npr. moške ekipe sestavljam bolj ali manj iz športnikov, ki imajo tehnično znanje dobro razvito, saj so vsi v trenažnem procesu pri določenih klubih. Naloga mentorjev je, da iz posameznikov sestavimo ekipo, krepimo moštveni duh, delno povadimo taktične elemente in poskušamo iz baze, ki jo imamo, potegniti največ. V nekaterih športih je to lažje, drugje malo težje. Fantje so v teh letih usmerjeni v en šport. Pri dekletih je v šolskih ekipah povsem drugače. Tu približno 15 deklet pokriva vse ekipne športe, pa tudi atletiko. Ženske ekipe so poleg dveh ali treh »specialistk« sestavljene še iz ostalih deklet, ki motorično izstopajo in imajo željo po tekmovanjih. Vsako leto si želim »motorično« dober vpis (za dijakinje), da lahko sestavljam določene ekipe. Motiv ni nikoli problem, niti pri dijakih niti pri dijakinjah. Naloga mentorjev je, da poskušamo v določenih trenutkih s pravimi besedami pritegniti športnike, da nam zaupajo, včasih sami naredijo določene poteze v ekipi in igri bolje od nas.
3. Koliko ur treninga namenite določeni ekipi?
Pred tekmovanji približno 5 ur treninga.
4. Kdaj ste kot trener najbolj ponosen?
Želja dijakov/dijakinj po sodelovanju in tekmovanju za šolo, upoštevanju mojih nasvetov, šele na koncu pa športni uspeh.
5. V tem letu so zaradi različnih razlogov omejili projekt ŠKL. Kaj se dogaja z Norci? Bodo nastopili? Kakšna je njihova prihodnost? Kako je s podmladkom?
Norci……so. Treninge imamo 3 x tedensko, je pa udeležba bolj klavrna. Od lanske zmagovalne ekipe so ostali štirje, trije so v zaključnem letniku in posvečajo več časa drugim dejavnostim, novih pa je malo. Tudi obisk treningov je slab, in tako je težko napredovati oz. gre izredno počasi. Za letošnji nastop (če sploh bo) ne morem nič obljubiti.
6. V sredo se bo v domači dvorani odvijal rokometni polfinale. Kakšna so vaša pričakovanja in kako je potekala priprava?
Kot prvo - pričakujem zavzeto igro moje ekipe. »Team spirit« raste iz tekme v tekmo in upam, da bo na vrhuncu šele na finalnem turnirju.
7. Ekip je veliko, je preboj v finale realen? Kakšne so po vašem mnenju možnosti za uvrstitev v nadaljnje tekmovanje?
Uvrstitev v finale se lahko zgodi, vendar z igralci ne prehitevamo dogodkov. Pripravljamo se na prvo tekmo v sredo, nato se bomo pogovarjali o drugi itd.
8. Slišali smo, da so si fantje po rokometni četrtini priborili masažo na zdravstveni šoli? Kaj pa ste jim obljubili tokrat?
Ta še ni bila realizirana. Bo po polfinalu, če se uvrstimo na finalni turnir. Če ne, sem bom dogovoril za druge maserke/je, kot pa jih pričakujejo fantje ;-)
1. Trenirate dekleta in fante v različnih športih (nogomet, rokomet, odbojka - ženske; rokomet fante in akrobatsko skupino Leteči norci). Katera od ekip je po vašem mnenju v tem šolskem letu najbolj napredovala? Katera Vas je razveselila in katera bo morala svoje rezultate še izboljšati?
Napredovala je najbolj fantovska rokometna ekipa, saj smo lansko leto izpadli na občinskem tekmovanju, predlani pa bili državni prvaki. Generacije se menjajo, težko je vzdrževati kontinuiteto, saj nosilci igre odhajajo, mlajši pa včasih niso dorasli nalogi. Najbolj me veseli, da smo z dekleti nastopali v vseh kolektivnih športih. Za nas je uspeh že sestaviti ekipo. Zdaj ko so temelji postavljeni, upam, da bo vsako leto lažje.
2. A je pristop pri vodenju ekipe drugačen pri dekletih kot pri fantih? Je lažje motivirati žensko ali moško ekipo? In kako jih motivirate?
Težko je primerjati te ekipe. Npr. moške ekipe sestavljam bolj ali manj iz športnikov, ki imajo tehnično znanje dobro razvito, saj so vsi v trenažnem procesu pri določenih klubih. Naloga mentorjev je, da iz posameznikov sestavimo ekipo, krepimo moštveni duh, delno povadimo taktične elemente in poskušamo iz baze, ki jo imamo, potegniti največ. V nekaterih športih je to lažje, drugje malo težje. Fantje so v teh letih usmerjeni v en šport. Pri dekletih je v šolskih ekipah povsem drugače. Tu približno 15 deklet pokriva vse ekipne športe, pa tudi atletiko. Ženske ekipe so poleg dveh ali treh »specialistk« sestavljene še iz ostalih deklet, ki motorično izstopajo in imajo željo po tekmovanjih. Vsako leto si želim »motorično« dober vpis (za dijakinje), da lahko sestavljam določene ekipe. Motiv ni nikoli problem, niti pri dijakih niti pri dijakinjah. Naloga mentorjev je, da poskušamo v določenih trenutkih s pravimi besedami pritegniti športnike, da nam zaupajo, včasih sami naredijo določene poteze v ekipi in igri bolje od nas.
3. Koliko ur treninga namenite določeni ekipi?
Pred tekmovanji približno 5 ur treninga.
4. Kdaj ste kot trener najbolj ponosen?
Želja dijakov/dijakinj po sodelovanju in tekmovanju za šolo, upoštevanju mojih nasvetov, šele na koncu pa športni uspeh.
5. V tem letu so zaradi različnih razlogov omejili projekt ŠKL. Kaj se dogaja z Norci? Bodo nastopili? Kakšna je njihova prihodnost? Kako je s podmladkom?
Norci……so. Treninge imamo 3 x tedensko, je pa udeležba bolj klavrna. Od lanske zmagovalne ekipe so ostali štirje, trije so v zaključnem letniku in posvečajo več časa drugim dejavnostim, novih pa je malo. Tudi obisk treningov je slab, in tako je težko napredovati oz. gre izredno počasi. Za letošnji nastop (če sploh bo) ne morem nič obljubiti.
6. V sredo se bo v domači dvorani odvijal rokometni polfinale. Kakšna so vaša pričakovanja in kako je potekala priprava?
Kot prvo - pričakujem zavzeto igro moje ekipe. »Team spirit« raste iz tekme v tekmo in upam, da bo na vrhuncu šele na finalnem turnirju.
7. Ekip je veliko, je preboj v finale realen? Kakšne so po vašem mnenju možnosti za uvrstitev v nadaljnje tekmovanje?
Uvrstitev v finale se lahko zgodi, vendar z igralci ne prehitevamo dogodkov. Pripravljamo se na prvo tekmo v sredo, nato se bomo pogovarjali o drugi itd.
8. Slišali smo, da so si fantje po rokometni četrtini priborili masažo na zdravstveni šoli? Kaj pa ste jim obljubili tokrat?
Ta še ni bila realizirana. Bo po polfinalu, če se uvrstimo na finalni turnir. Če ne, sem bom dogovoril za druge maserke/je, kot pa jih pričakujejo fantje ;-)
S prof. Kristijanom Turkom sta se pogovarjali Rebecca Perše in Teja Urbančič, T2a.
